Speaker
Description
Josip Plemelj (1873–1967) je kot tipičen pripadnik generacije, formirane pred prvo svetovno vojno v novo-humanističnem duhu, ohranjal stike s svojimi kolegi z ročno napisanimi pismi. Uspel je ohraniti svojo bogato zbirko prejetih pisem kljub številnim selitvam (z Bleda v Ljubljano, nato na Dunaj, Berlin, Göttingen, Černovice, spet Dunaj in naposled v Ljubljano in s počitniškim bivanjem na Bledu) in dvema svetovnima vojnama. Pisanju pisem je posvečal veliko pozornosti, kar je razvidno iz ohranjenih konceptov pisem, za katera je izvedel redakcijo, jih prepisal ter nato odpremil v brezhibni obliki. V njegovi zapuščini so ohranjena pisma, ki jih je prejel od več kot 350 institucij in posameznikov, med katerimi po številčnosti izstopajo nemško govoreči matematiki, pripadniki nemškega matematičnega sveta. Po obsegu in dolgotrajnosti dopisovanja izstopa korespondenca s prof. dr. Georgom Fabrom (1877–1966), matematikom, sodobnikom, ki ga je spoznal med svojim študijem v Göttingenu, ter rektorjem Tehniške univerze v Münchnu v študijskem letu 1945/46. V najbolj ustvarjalni dobi matematikov so bile izmenjave redke, omejene na kolegialne pozdrave in voščila; pred prvo svetovno vojno je bila pobuda na Fabrovi strani, po njej na Plemljevi. Zaradi velike Plemljeve radovednost o stanju v nemškem svetu matematike, o modernih trendih, o bitju in žitju kolegov, na drugi strani pa Fabrovi upokojitvi korespondenca postane po drugi svetovni vojni redna in vsebinsko bogata. Veliko pozornosti sta matematika posvečala smislu življenja, staranju ter sanjarjenju o vnovičnem srečanju. Do osebnega srečanja med kolegoma pride po več kot petdesetih letih dopisovanja, številnih vabil na srečanje, ob priložnosti Plemljevega prevzema diplome dopisnega člana Bavarske akademije znanosti. Korespondenčni stiki z matematiki so pomembno prispevali k izpolnitvi Plemljevega cilja po prihodu na Univerzo v Ljubljano: dvigniti matematiko na evropsko raven.
